Čebelarstvo Kapun

Smo čebelarstvo Kapun iz Krajinskega parka Goričko

Erik Kapun

- Erik Kapun

S čebelarstvom sem se začel ukvarjati že kot majhen otrok, ko sem obiskoval 3. razred osnovne šole. Kot igrivega desetletnega otroka me čebelarstvo ni preveč zanimalo. Že kot otrok sem bil močnejše konstrukcije, kar je moj oče hitro ugotovil in sem mu moral občasno pomagati pri fizičnih opravilih v čebelarstvu. Čeprav spadam v mlajšo generacijo čebelarjev v Sloveniji, imam za sabo lepo število izkušenj in sem skozi leta pridobil bogato znanje, ki mi ga je predal moj oče. 

Ker sem veliko pomagal mojemu očetu in tako bil posredno vpleten v delo s čebelami, me je čebelarstvo iz leta v leto vedno bolj zanimalo. V otroških letih sem večinoma pomagal pri točenju medu, kasneje v najstniških letih sem že pomagal pri zahtevnejših čebelarskih opravilih v panju, ob koncu srednje šole pa sem začel intenzivno še pomagati pri vzreji čebeljih matic. Skozi leta sem se udeležil veliko izobraževanj, opravil sem tečaj za čebelarja začetnika ter nacionalno poklicno kvalifikacijo (NPK) za čebelarja. Leta 2017 sem prevzel celotno čebelarstvo Kapun in se odločil, da se bom s čebelarstvom ukvarjal poklicno. Pri tem se mi je pridružila tudi moja punca Polonca in na takšen način peljeva družinsko tradicijo naprej ter razvijava najino podjetje.

Skupaj z mojo boljšo polovico sva ustvarila spletno trgovino Medeni zaklad. Poudariti moram, da bi brez pomoči moje punce na vseh področjih, bilo delo v mojem podjetju zelo oteženo.

Moj oče in mama mi še zmeraj pomagata pri določenih opravilih in s svojimi nasveti na podlagi bogatega spektra znanja. Za pomoč celotne družine sem zelo hvaležen.

Erik Kapun

- Polonca Škodnik, dipl. san. inž. (UN)

»Ko sem pred leti spoznala svojega partnerja Erika, nisem vedela kaj dosti o čebelah in čebeljih pridelkih. Takrat sem v poletnih mesecih zgolj iz radovednosti pomagala Eriku pri enostavnih opravilih v čebelarstvu. Tako sem se potihoma navdušila nad vsem in nikoli si nisem mislila, da bo to danes moja služba. Oba z Erikom naju je vedno navduševalo podjetništvo, zato sva tudi ustvarila spletno trgovino Medeni zaklad, katero upravljam, urejam pošiljanje paketov in skrbim za zadovoljstvo naših strank. Urejam tudi naš blog, kjer najdete zelo zanimive in poučne vsebine o naših produktih in našem delu ter domače recepte. Po izobrazbi sem univerzitetni diplomirani sanitarni inženir in nekatere sklope svoje izobrazbe lahko tudi vključim v službo, ki jo opravljam. Udeležujem se tudi različnih izobraževanj na temo čebelarstva in svoje znanje nadgrajujem. Najino podjetje z Erikom širiva in vedno strmiva k izboljševanju ter napredku.

Že od nekdaj me je veselilo in navduševalo vse, kar je povezano z naravo. Veseli me delo pri čebelah, zato sem danes tudi del Čebelarstva Kapun. Osrečuje me misel, da pomagam preživeti čebelam in s tem tudi pomagam naravi ter ljudem. Čebele oprašujejo rastline, sadovi rastlin pa so naša hrana. Imam odgovoren in prijazen odnos do narave, saj iz nje vse izvira. Rada tudi uživam naravne in domače medene pridelke, ker so odličnega okusa, polni vitaminov ter antioksidantov.

Zelo sem hvaležna za vse v življenju, za vse ljudi okrog mene, za vse kar imam in kar delam. Zaključujem z mislijo, da čebela ni sebična, vedno dela dobro za skupnost, kot bi morali tudi ljudje.«

Začetki našega čebelarstva segajo v leto 1978, ko je moj oče začel čebelariti z eno čebeljo družino. Moj oče se začetkov čebelarjenja spominja takole:

Dr. Stanko Kapun

- pom. akad. dr. Stanko Kapun

»KAKO SE JE VSE SKUPAJ ZAČELO DAVNEGA LETA 1978…«

 

»Zgodovina našega čebelarstva sega v leto 1978, ko sem kot srednješolec začel čebelariti z eno čebeljo družino. Družina je priletela v zapuščen panj na naši domačiji Kapun. Moram povedati, da se je s čebelarstvom ukvarjal že moj stric, ki pa je opustil čebelarstvo v 70. letih. Torej je na naši domačiji ostal prazen čebelnjak (po prleško »vijok«), ki pa sva ga z očetom po letu 1978 začela prenavljati. V čebelnjaku so prevladovali »dunajčani« (trietažni panj s trikrat po desetimi visečimi satniki, notranje mere 235 mm x 200 mm na toplo stavbo in s pregrado z ozko veho med dvotretjinskim plodiščem in enotretjinskim mediščem, op. ur.). Panji so bili precej dotrajani, nekaj sva jih popravila in usposobila za naselitev, preostale pa sva zažgala. Zanimivo je, da se je čebelja družina naselila v najslabši panj.«

 

»LE VAJA, IZKUŠNJE IN NAPAKE NA TERENU LAHKO NAREDIJO PRAVEGA ČEBELARSKEGA MOJSTRA…«

 

»Moram priznati, da moji starši in brata niso bili preveč navdušeni, da nadaljujem tradicijo v čebelarstvu. Bil sem vztrajen, zato je oče le ugotovil, da ne bom popustil, in mi je začel pomagati predvsem pri posodabljanju panjev in čebelnjaka. Moram pa se zahvaliti žal že dolgo pokojnemu sosedu Horvatemu Lujzeku, ki je bil sam odličen čebelar in je najverjetneje v meni sprevidel čebelarsko prihodnost. Ob piskru dobrega klintona mi je Lujzek neštete večere pripovedoval o čebelah in mi nudil nasvete glede opravil pri čebelah. Nikoli ne bom pozabil nasveta, ki še danes velja: »Ne pozabi v začetku oktobra dva – do trikrat vliti raztopine v pitalnik.« In še je dodal: »To je bistveno, da ti družine ne bodo pomrle od gladu.« Razvijal je namreč misel v smeri, da čebele napolnijo izlegle celice v satju s sladkorno raztopino. “5 kg raztopine je dovolj za dobro prezimitev čebelje družine”, je zaključil svojo misel. V svoji karieri samo enkrat nisem upošteval njegovega nasveta, pa mi je na začetku devetdesetih let od lakote odmrlo kar 60 % čebeljih družin. Dejal sem si, to pa je sramota. Od takrat tovrstnih težav v našem čebelarstvu ni.«

 

»KAKO SVA Z ŽENO SKOZI LETA RAZVIJALA ČEBELARSTVO…«

 

»V času študija v Mariboru in Ljubljani sem čebelaril samo s štirimi čebeljimi družinami. Med študijem v Ljubljani sem spoznal ženo, ki pa sem jo tako navdušil za čebelarstvo, da je vpisala izbirni predmet Čebelarstvo pri prof. dr. Riharju. Sam tega izbirnega predmeta nisem vpisal, ker so me zanimale tudi druge izbirne vsebine s področja kmetijstva, iz katerih sem tudi diplomiral. Vpisal bi tudi Čebelarstvo, vendar je bila na Biotehniški fakulteti omejitev pri številu izbirnih predmetov. Kljub temu pa sem se, kakor tudi žena, udeleževal vseh predavanj in terenskih vaj. V spominu so mi ostale vaje vzreje čebeljih matic, ki smo se jih udeležili v soboto pri g. Janezu, vzrejevalcu iz Litije. Te vaje so mi pustile pozitivne posledice, navdušile so me za vzrejo čebeljih matic. Po študiju sem se leta 1988 zaposlil v Murski Soboti na KGZS – Kmetijsko gospodarski zavod Murska Sobota, kjer sem zaposlen še danes. V tem času sva z ženo razvijala čebelarstvo in prvo, kar sva naredila po poroki, je bilo, da sva kupila na Goričkem parcelo, na katero sem iz Berkovcev iz Prlekije preselil štiri čebelje družine. Na tej parceli je zrasel tudi čebelnjak, ki smo ga povečali že trikrat, in v zadnjih desetih letih smo na tej parceli postavili tudi svoj dom. Poleg redne službe sem opravil tudi habilitacije na Univerzi v Mariboru, kjer predavam na Fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede predmete Medonosna čebela in osnove čebelarjenja, Trženje čebeljih pridelkov ter Pridelovanje krme in pašništvo. Brez pridne in razumevajoče žene ter pridnih rok obeh sinov sam nikakor ne bi zmogel uresničiti svojih sanj. V letu 2017 sva celotno čebelarstvu predala prvemu sinu, ki je vedno kazal velik interes za čebelarstvo in mu bova z ženo vedno stala ob strani.«

 

»KAKO ČEBELARIMO DANES…«

 

»Trenutno čebelarimo na obronkih Krajinskega parka Goričko, nekaj stojišč pa imamo tudi v osrčju parka. Trenutno v našem čebelarstvu še prevladuje AŽ – sistem, vendar ga vedno bolj izpodrivata nakladna panja Dadant-Blatt in Zander, ki imata svoje prednosti in tudi pomanjkljivosti, kot vsi drugi panjski sistemi. V našem čebelarstvu sta primarni dejavnosti vzreja čebeljih matic in vzreja čebeljih družin, v zadnjih letih pa dajemo večji poudarek tudi na čebelje pridelke. Na tem mestu se zahvaljujem za vso pomoč Mirku Jurincu iz Ključarovcev, ki mi je vedno stal ob strani z nasveti pri mojih začetkih vzreje čebeljih matic. Tudi danes, ob dobri kavi in še boljših medenjakih njegove žene, še vedno kakšno rečeva glede tehnologij. Tovrstnih praktičnih izkušenj pa ni mogoče zaslediti nikjer v literaturi. Praksa dela mojstra in s to mislijo zaključujem.«