Propolis skozi zgodovino vse do danes
Ljudje smo sestavljeni, kakor smo pač sestavljeni. Kako skrbimo zase in za svoje zdravje, je odgovornost vsakega posameznika. Včasih nas boli grlo, včasih nas bolijo ušesa, kdaj pa kdaj nadležno boli zob ali pa se nam pojavijo težave s kožo ter aknami. Ko pride do določenih nevšečnosti, moramo hitro ukrepati in vsi želimo hitro okrevati, saj nas današnji tempo življenja nekako tudi prisili v to. Vse omenjene težave imajo skupnega rešitelja, ki se imenuje propolis. To je res, kičasto povedano, en čudežni čebelji pridelek, za katerega smo lahko hvaležni do neskončnosti. Pomaga tudi takrat, ko sodobna medicina in moderna farmacija odpovesta.
KAJ JE PROPOLIS
Propolis je eden izmed osnovnih čebeljih pridelkov. Z drugo besedo ga imenujemo tudi zadelavina. Je namreč smolasta snov in lepljiva snov. Po okusu je grenak, po vonju pa zelo močan. Proizvajajo ga čebele z zbiranjem smole. Čebele ga namreč nabirajo na popkih in brstičih iglastih dreves, kot so hrast, topol, kostanj, vrba, leska. Zbirajo ga predvsem skozi dan, bolj pozno popoldne med 10. in 16. uro, saj je takrat še mehak in nitkast. Idealna temperatura zunaj takrat mora biti najmanj 20°C. Ko čebele letajo od brstiča do brstiča, smolo gnetejo s čeljustmi in jo napojijo z izločki čeljustnih žlez. Čebela lahko nabere okrog 10 mg surovin za propolis na enem čebeljem izletu, ki traja približno 15-20 minut. Pri tem izletu čebele niso tako zelo vznemirjene, kot pri nabiranju medičine za med.
Njegova barva je lahko različna. Normalno je svetlo-rumene do rdečkasto-rjave barve, starejši pa je črne barve. Barva je odvisna tudi od drevesa, kjer čebele nabirajo smolo. Pri brezi je propolis temnejše barve, pri jelši je bolj rumene barve, pri kostanju pa rdečkaste barve.
Temperatura, pri kateri je propolis lepljiv, je med 30°C in 60°C. Pri temperaturi med 60°C in 70°C je tekoč. Čebele imajo v čebeljem panju vzpostavljeno hierarhijo, kar pomeni, da ima vsaka točno določeno nalogo in čez čas lahko tudi napredujejo. Propolis nabirajo posamezne mlade čebele, stare približno 15 dni.
Koliko propolisa lahko čebelarji pridelajo na leto, je odvisno od podnebja, geografske lege čebeljih družin, vrste dreves v okolici, od načina zbiranja propolisa in od čebelje družine same. V pašnih obdobjih čebele namreč dajo prednost nabiranju medičini. Največ propolisa naberejo od avgusta do oktobra. Čebele uporabijo propolis kot gradbeni material in pred vhodom v čebelji panj jim služi kot zaščita. Z njim premažejo notranje stene čebeljega panja, zadelajo razpoke in špranje. Z njim popravijo tudi satovje. Propolis ščiti čebeljo družino pred različnimi glivičnimi boleznimi in okužbami.
SESTAVA PROPOLISA
Preteklo je že približno 70 let, odkar so znanstveniki začeli raziskovati propolis. Zanimivo je, da jim v tem času še ni uspelo uganiti čisto vseh sestavin ter lastnosti propolisa. Danes je uradno znanih nekaj 200 sestavin propolisa. Smola predstavlja nekje 50% delež sestave propolisa, potem pa najdemo v njem še eterična olja (30%) in cvetni prah (5%). Vsebuje veliko beljakovin, 7 vitaminov (B skupina vitaminov, ki jo najdemo v cvetnem prahu). Izmed mineralov najdemo v njem železo, cink, mangan in baker, izmed mikroelementov pa kalcij, natrij in kalij. Zelo pomembne sestavine propolisa so flavonoidi, fenoli in aromati. Te snovi so krive za njegovo biološko vrednost. Najboljši učinek ima zagotovo sveži. Če ga nepredušno zaprtega shranimo v temnem in hladnem prostoru, ima lahko rok trajanja do 5 pet let.
Zanimivo je, da ko so v Franciji delali laboratorijske poskuse z bakterijami, so prišli do ugotovitve, da čebele v primerjavi z drugimi žuželkami sploh nimajo parazitov. Na čebeli ne preživijo niti bakterije niti virusi.
PROPOLIS SKOZI ZGODOVINO
Beseda propolis izvira iz Grčije in pomeni »pred mestom« oziroma »obramba mesta«. Stari Grki so svoja mesta namreč imenovali »poleis« in »propoleis«. Zanimivost je, da se je njegovo originalno ime ohranilo vse do danes. Poznali so ga že v Starem Egiptu. Menihi v Starem Egiptu so ga uporabljali pri mumificiranju trupel ter v kemiji. Nekje do 18. stoletja je bila njegova uporaba najbolj razširjena v ljudskem zdravilstvu v skoraj vseh deželah takratne Evrope. Uporabljali so ga za zdravljenje opeklin, herpesa, žuljev, ekcemov, pikov žuželk in še marsikaj drugo. Zdravniki so ga uporabljali za obkladke in že takrat je propolis veljal za dražji čebelji pridelek od medu.
Strokovni viri navajajo, da si je znani starogrški filozof Aristotel izdelal čebelji panj, ki je bil prozoren. Namen tega je bilo, da je potem lahko v notranjost opazoval čebelje življenje. Pripovedoval je, da čebele niso hotele razkriti vseh svojih skrivnosti in da so notranje stene čebeljega panja premazale s temnobarvno snovjo, ki je verjetno bila prav propolis.
Umetniki, ki delajo z lesom, naj bi še danes mešali vodko in propolis. S to mešanico premažejo svoje umetniške figure z namenom, da so potem lepe, rumene in svetleče barve. Propolis uporabljajo tudi za lakiranje glasbenih instrumentov, ker da poseben ton.
Zanimivo je pričanje, da so v Gruziji položili propolis na popek in z njim so razkuževali otroške igrače. Če pomislimo na takratne higienske razmere, je bila ta poteza izrednega pomena.
V času druge svetovne vojne so ruski zdravniki propolis uporabljali za zdravljenje ran.
Nekje do leta 1947 je znanje o propolisu temeljilo bolj na izkušnjah iz roda v rod, komaj kasneje se je začelo znanstveno raziskovanje na veterinarskih institutih
PRILJUBLJENOST PROPOLISA
Med Slovenci je bil Anton Janša prvi, ki je pisal o njem. Imenoval ga je »Pickwachs«. Leta 1831 je o njem pisal Peter Danjko. Navajal ga je kot »zamažo« in »zavoščino«, vpeljal pa je današnji slovenski izraz »zadelavina«.
Da je propolis danes tako popularen, se lahko zahvalimo starim ljudstvom, kateri so svoje izkušnje prenašali na naslednje generacije, vse do danes. Danes priljubljenost propolisa širijo predvsem čebelarji. Čebele propolisa ne pridelujejo zaradi čebelarja, ampak da zaščitijo sebe. Zanimivo je, da čebelarji v preteklosti niso želeli imeti družin, ki bi močno propolizirale čebelji panj. Takšno delo je bilo namreč zelo težko in mučno za čebelarja ter čebele. Uporabljali so ga le kot dodatek pri dimljenju, ker je prijetno dišal. Zato je v preteklosti ta poseben čebelji pridelek bil velik izvor jeze in slabe volje. V zadnjih letih vse do danes se je ta odnos spremenil in danes velja propolis za čudežno snov. Znano je, da ima izmed vseh čebeljih pridelkov prav propolis najširšo območje delovanja. Deluje namreč proti bakterijam, virusom, plesnim in glivicam. Tudi povpraševanje porabnika po tem naravnem čebeljem pridelku se je zelo povečalo.
Avtor prispevka: Polonca Škodnik
Pogosta vprašanja in odgovori
Je osnovni čebelji pridelek, je smolasta in lepljiva snov, čebele ga pridelajo z zbiranjem smole iz dreves.
Ima zelo široko območje delovanja, deluje proti bakterijam, virusom, glivicam in plesnim. Velja za skoraj »čudežno snov«.
Sestavljen je iz približno 200 znanih sestavin. V njem najdemo smolo, eterična olja, cvetni prah, beljakovine, vitamine, minerale, mikroelemente, flavonoide, fenole in aromate.
Pomaga na primer pri herpesu, pri vnetem grlu, pri bolečem zobu, pri aknah. Tinktura propolisa je vsekakor zelo uporabna zadeva, če jo le imamo doma pri roki. Kaj je propolis?
Kakšno delovanje ima propolis?
Iz česa je sestavljen?
Kakšne težave lajša uporaba tinkture propolisa?
