Kako pridobimo različne vrste medu
Od vrste rastlin, na katerih se čebele pasejo, je odvisna vrsta medu.
Čebelja paša pomeni vse tisto, kar čebele prinašajo v panj in potrebujejo za svojo hrano in razvoj. Med čebeljo pašo spadajo medičina (nektar), mana (medena rosa), cvetni prah (pelod) in voda. Paše so v različnih obdobjih leta. Ko po končani paši (npr. akacijeva paša) točimo zrel med, ta med poimenujemo po tej paši (akacijev med).
Če nadaljujemo s primerom akacije, le ta lahko začne cveteti že v začetku maja, zato v mesecu maju izkoristimo akacijevo pašo in po končanem cvetenju oz. medenju točimo akacijev med.
Kostanj začne cveteti nekje v juniju in cvetenje traja vse do začetka julija, takrat izkoriščamo kostanjevo pašo in po končani paši točimo kostanjev med
Med ni enak medu, to razliko opazimo že pri senzoričnih lastnostih medu. Med namreč ne delamo po receptu, čebele osnovne surovine nabirajo v naravi in jih ne moremo usmerjati, kam naj letijo. Moramo se zavedati, da Slovenija leži na štirih različnih geografskih območjih, kar nam omogoča visoko rastlinsko in živalsko pestrost. Posledično lahko čebelarji pridobivamo veliko različnih vrst medu. Poznamo veliko različnih vrst medu, ki se med seboj razlikujejo po barvi, vonju, okusu, sestavi in lastnostih medu.
Da je med prav določene vrste, mora vsebovati vsaj 45% zrnc cvetnega prahu te vrste. Izjema so akacijev in lipov med, ki lahko vsebujejo manj, in kostanjev med, ki mora vsebovati vsaj 86% cvetnega prahu pravega kostanja.
ZAKAJ ČEBELARJI ČEBELE PREVAŽAMO NA RAZLIČNE LOKACIJE?
Čebele prevažamo z namenom, da jim zagotovimo drugo pašo in s tem hrano za njih. Vsaka paša rastlin je značilna za določen kraj oz. določeno regijo. Vsako pašo poimenujemo po medoviti rastlini, ki medi v določenem obdobju. V Prekmurju imamo na primer veliko akacije in ajde, zato izkoriščamo akacijevo pašo in ajdovo pašo. V Sloveniji in še marsikje drugje bi težko našli kraj, kjer bi bilo vse leto dovolj čebelje paše.
